Vse se mi zdi nekoliko lepše, prijaznejše in boljše.

Ustnice se mi ves čas krivijo navzgor.

Že zjutraj, ko se zbudim, vem da bo lep dan.

Vreme name nima vpliva.

Do ljudi sem prijaznejša.

Ko te ni zraven, se čas ustavi, ko pa si pa gre kar preveč hitro naprej.

Hmmm…a se temu reče zaljubljenost? Po moje da!!!!

P. S.  Samo ne moreš pa premagat narave- moj PMS je še vedno tu.

Ampak sej tut jst tebe ne razumem-če sem jst drama queen, si ti ogenj in led hkrati, ampak čisto istočasno…in jst tega ne razumem…se trudim in ti to veš, sam vem da je moj trud zaman…pač po moji logiki in sklepanju z lastnih izkušenj ne moraš biti čisto istočasno ogenj in led, vsaj jst ne…ko sem ogenj, sem kot prvomajski kres, ko pa sem led sem kot Antarktika…ampak ti pa ne…ti si pa kot da bi kuril kres na Antarktiki…in jst naj to razumem?

Kljub vsemu temu pa se mi zdi, da peljeva najino barko v pravo smer…men celo všeč ratuje to tvoje ognjeno-ledeno, ti uživaš ko jst dramatiziram, kar pomeni da je tole moje pisanje precej brezplodno…ampak that’s me

Mogoče sem se zato tolk otepala ljubezni, se odmikala od ljudi, ko je postajo prevroče in je nekdo prišel preblizu-ker je tako svinjsko lažje, ker ne boli in ker tvoj dan v takem primeru mine brez pretresov. Ampak jst zdej hočem pretrese, jst hočm s tabo razmišljat o prihodnosti, jst te hočm met, jst hočm, da mi rečeš “moja”, jst hočm, da sem tvoja prva misel zjutraj in zadnja zvečer!!!

Sm mislila, da če bom tole napisala, da mi bo lažje, da bom spravla vn iz sebe in bom lažje zadihala, pa ni nč boljše. Še kr mam željo se jezit nate(pa vem, da se nimam za kaj), še kr te hočm ugriznt, da bi čutil vsaj fizično bolečino še kr te hočm samo objet in zaspat v tvojmu objemu.

Jezna sem nate, jše bolj pa nase-ker sm lih tok trmasta, ponosna, vzvišena in grozna kot ti, da se bojim da mi bo moja neobstoječa krona padla z glave, če ti povem, da to ni samo just a little fun for me….grrr….

Kako izvedeti resnico, ki veš da bo bolela na najmanj boleč način? Ali manj boli, če v bistvu sploh ne veš, ampak jo samo slutiš? Ali se s tem še bolj mučiš, saj morda so slutnje napačne?

To so vprašanja, ki mi danes niso dala spati-ali hočem izvedeti iz tvojih ust kaj ti pomenim ali si raje razlagam znake po svoje(torej verjetno celo bolj črnogledo kot je v resnici)? Ali naj postavim vprašanje in si pustim streti srce?

Zakaj menim, da mi boš strl srce? Ker že s tem, da to vprašanje o tem koliko ti pomenim sploh obstaja, je moje srce nekoliko razbolelo, saj se mi zdi, da tega ne bi smela spraševati, ampak bi morala videti, čutiti…

No, medtem ko se je celo noč premetavam po postelji, se sprašujem o tebi in kam vse skupaj pelje, kaj ti pomenim…no, takrat ti a spiš spanje pravičnega in mi zjutraj odgovoriš na moja vprašanja z utripajočo kuverto na mobilcu in lepim sporočilom. Ampak ali je to res odgovor????

Zato me je toliko bolj strah, da je tebi to uspelo…Strah, ker nisem navajena, da obstaja nekdo, ki lahko pretrese moj svet. Da obstaja nekdo, katerega ime se mi že zjutraj zapiše na ustnice in zvečer je še vedno tam.

Pa sem že bila res zaljubljena in sem imela nekoga resnično rada, ampak precejšnja razlika je v tem, da je so oni potrebovali precej časa, da so prilezli v moje srce in tam ostali svoj čas. Medtem ko ti….ti tega časa nisi potreboval in si v mojem srcu že našel svoj prostor in se udobno namestil v njem. Kaj pa jaz v tvojem srcu? Sem le zamenjava za nekoga od prej in sem kratkoročnega pomena, ali sploh sem del tvojih misli?

Nekoč mi je nekdo, ki mi je blizu in mi pomeni veliko dejal, da bo čas, ko se mi bo vrnilo vse dobro in vse slabo v življenju že prišel in ko pride naj samo odprem svoje srce in sprejmem vse, saj mi bo tako dobro kot slabo v življenju pomagalo postati takšna oseba kot želim biti, če bom le pripravljena sprejeti vse. Zanima me, ali je že čas za vračanje dobrega in ali si to ti? Si ti moje dobro ali moje slabo, kar moram sprejeti? V vsakem primeru sem pripravljena, da sprejmem tebe v moje življenje…želim si te v mojem življenju….

Torej, včeri zgodi zjutri smo pičili proti Munchnu, proti olimpijskem stadionu, proti Bon Joviju. Vožnja brez posebnih pripetljajev, pač mal klepeta z dvema super bejbama(to mormo še kdaj ponovit,ane?) in mal spanja in že smo bli tam.

Pred koncertom smo šle še neki pojest in si nabrat mal moči za koncert, pol pa lenarjene v čudovitem olimpijskem parku, pivce dve in že je bil čas za prerivanje na štadionu. Napaka! MNemci so učinkoviti ljudje tko da na štadionu je vstop potekal gladko in neomoteno.

Ko smo dočakali Bon Jovija se je na moja usta prikradel nasmeh, ki še danes ne gre dol!

Koncert je bil fenomenalen-trajal je 2 uri in 45 minut, Bon Jovi je bil odlično razpoložen, dogajalo mu je na polno, odpel je 26 komadov, večinoma teh, ki sem si jih zaželela slišat, lohk bi pa še enga, ki sm ga včeraj res hotla, pa ga ni blo… Ljudi je blo neomejeno in vzdušje je bilo super…

Bon Jovi in Munchen sta v mojem spominu zapisana z velikimi, zlatimi črkami!

Tud letos ne mislm delat novoletnih obljub v smislu, da bom nehala kadit in da bom pridna punčka, ker to vem da ne bom…Letošnja je samo ena in to mi bo mogoče še celo uspelo držat. Moja novoletna obljuba je, da ne se ne bom več tooook obremenjevala z drugimi in živela svoje življenje pod mojimi pogoji. And I don’t care what others think…

Zakaj pa mislm, da mi bo s to novoletno obljubo uspelo? Ker mi uspeva že kake tri mesece….seveda se po svoji stari navadi v teh treh mesecih še vseeno kdaj sprašujem, če nisem koga full užalila in kaj si je mislil, ampak veliko manj kot prej!

Tko da resnično verjamem, da bom v letu 2008 postala bad ass motherfucker!

Ok, zdej pa k temi, ki jo mam v glavi! Kaj maram in kaj ne maram- v smislu neumnosti!

Maram:

- vžigalnike, ki grejo v škatlico cigaret že ko pokadiš samo ene par teh strupenih palčk

- torbice z veliko žepki…res je, da pol pozabim spravljat stvari v te žepke in še vseeno namečem vse v ta velik žep, ampak namen je dober

- pulije, ker skrijejo ljubeznske ugrize(jih nisem mela že od osnovne šole) in skrijejo tudi, da si spet nespametno uporabil parfum, ki ti povzroča alergijo

-rokavice, ker jih je tok luštno zgubljat

Ne maram:

- tiskalnikov, ker še nikoli niso delal tko kot bi jst hotla

- ključev, ker se vedno skrijejo pred mano

- pasjih igrač po dnevni sobi, ker se vedno spotaknem ob njih

- zime, ker rabiš rokavice, te pa vedno zgubim

Tko, zdej sem si mal olajšala dušo!

Darila tud skrbno izbiram- vedno premišljujem kaj nekdo res rabi, kakšne hobije ima, kaj rad počne v življenju- potem, ko vse to premislim in dobim idejo, prebrskam vse trgovine;če tukaj omenim, da nisem lih ljubitelj nakupovanja, se bo slišal čudno, ampak kadar gre za darila, mi je tut brskanje po trgovina joy; potem ko odkrijem točno tako darilo pride na vrsto še zavijanje…no tuki je pa tako…če mi je oseba res full pri srcu, bom darilo vedno zavila sama in seveda ne bo tako lepo kot bi izgledalo, če bi nesla k cvetličarki, ampak se mi zdi pomembno da se res potrudim pri darilu.

Včasih pa darila tut ni treba kupt in takrat je najbolj super- ko lahko sama izdelam darilo. Čeprav nisem lih neki najbolj umetniški tip človeka, se dostikrat potrudim in naredim sama. Take preproste stvari, kot npr. napišem pesem, naredim kolaž s fotkami na kateri je obdarovanec in njegovi prijatelji, spečem piškotke in jih lično zavijem…

Zato komaj čakam december! Moj mesec-mesec obdarovanja!!!!!

Torej, spet se je začelo…izpiti, učenje, knjige…jst pa še čist v počitniškem razpoloženju, popolnoma nepripravljena na to, ampak se mi zdi, da ko bom to prebrodla(prvi izpit) bom spet v tem študentskem moodu! Upam, vsaj!

Kratka objava, samo tolk da izpolnem svoje vraževerne dolžnosti in da ne bom pol za neopravljen izpit krivila blog(he he), ampak”tapravega” krivca- mene!