vse to in se vec

Sonce zunaj, tema v meni! Jezna sem nate, jezna sem nase, pa sploh nimam pravice bit. V teh dneh sem taka tipična bejba, da grem sama sebi na živce. Tok sm jezna nate, da če bi ti to vedel, bi se me verjetno bal. Jezim se nate, ker si točno tak kot sm sama ponavadi-ker si ravnodušen, ker si prost kot ptiček na veji, ker me pustiš čakat, ker se pustiš prosit, ker ko greš ven s kolegi si ti popolnoma sproščen, jst pa v teh dneh nikoli. Najbolj sm pa jezna nase-ker če sem jst to delala drugim, če sem jst to delala ljudem, ki sm jim bila všeč, potem sm navadna krava. Pa sej vem, da tega ne ti ne jst ne delava zanalašč in da je to vedno tako-nekdo je bolj zagret kot drugi in tokrat sem to jst…in ni mi všeč

Mogoče sem se zato tolk otepala ljubezni, se odmikala od ljudi, ko je postajo prevroče in je nekdo prišel preblizu-ker je tako svinjsko lažje, ker ne boli in ker tvoj dan v takem primeru mine brez pretresov. Ampak jst zdej hočem pretrese, jst hočm s tabo razmišljat o prihodnosti, jst te hočm met, jst hočm, da mi rečeš “moja”, jst hočm, da sem tvoja prva misel zjutraj in zadnja zvečer!!!

Sm mislila, da če bom tole napisala, da mi bo lažje, da bom spravla vn iz sebe in bom lažje zadihala, pa ni nč boljše. Še kr mam željo se jezit nate(pa vem, da se nimam za kaj), še kr te hočm ugriznt, da bi čutil vsaj fizično bolečino še kr te hočm samo objet in zaspat v tvojmu objemu.

Jezna sem nate, jše bolj pa nase-ker sm lih tok trmasta, ponosna, vzvišena in grozna kot ti, da se bojim da mi bo moja neobstoječa krona padla z glave, če ti povem, da to ni samo just a little fun for me….grrr….

Kako postaviti vprašanje, na katerega odgovor tako in tako že veš, ampak nočeš slišati? Ali še bolje, ga sploh postaviti? Lahko nekaj “obstaja”, če odgovor ni izrečen?

Kako izvedeti resnico, ki veš da bo bolela na najmanj boleč način? Ali manj boli, če v bistvu sploh ne veš, ampak jo samo slutiš? Ali se s tem še bolj mučiš, saj morda so slutnje napačne?

To so vprašanja, ki mi danes niso dala spati-ali hočem izvedeti iz tvojih ust kaj ti pomenim ali si raje razlagam znake po svoje(torej verjetno celo bolj črnogledo kot je v resnici)? Ali naj postavim vprašanje in si pustim streti srce?

Zakaj menim, da mi boš strl srce? Ker že s tem, da to vprašanje o tem koliko ti pomenim sploh obstaja, je moje srce nekoliko razbolelo, saj se mi zdi, da tega ne bi smela spraševati, ampak bi morala videti, čutiti…

No, medtem ko se je celo noč premetavam po postelji, se sprašujem o tebi in kam vse skupaj pelje, kaj ti pomenim…no, takrat ti a spiš spanje pravičnega in mi zjutraj odgovoriš na moja vprašanja z utripajočo kuverto na mobilcu in lepim sporočilom. Ampak ali je to res odgovor????

V mojem kratkem življenju so se mi tla po nogami le malokrat zatresla-potresov ne čutim nikoli, zaradi oseb nasprotnega spola pa se mi je to zgodilo tako redko, da so prsti ene roke še čisto preveč….

Zato me je toliko bolj strah, da je tebi to uspelo…Strah, ker nisem navajena, da obstaja nekdo, ki lahko pretrese moj svet. Da obstaja nekdo, katerega ime se mi že zjutraj zapiše na ustnice in zvečer je še vedno tam.

Pa sem že bila res zaljubljena in sem imela nekoga resnično rada, ampak precejšnja razlika je v tem, da je so oni potrebovali precej časa, da so prilezli v moje srce in tam ostali svoj čas. Medtem ko ti….ti tega časa nisi potreboval in si v mojem srcu že našel svoj prostor in se udobno namestil v njem. Kaj pa jaz v tvojem srcu? Sem le zamenjava za nekoga od prej in sem kratkoročnega pomena, ali sploh sem del tvojih misli?

Nekoč mi je nekdo, ki mi je blizu in mi pomeni veliko dejal, da bo čas, ko se mi bo vrnilo vse dobro in vse slabo v življenju že prišel in ko pride naj samo odprem svoje srce in sprejmem vse, saj mi bo tako dobro kot slabo v življenju pomagalo postati takšna oseba kot želim biti, če bom le pripravljena sprejeti vse. Zanima me, ali je že čas za vračanje dobrega in ali si to ti? Si ti moje dobro ali moje slabo, kar moram sprejeti? V vsakem primeru sem pripravljena, da sprejmem tebe v moje življenje…želim si te v mojem življenju….