vse to in se vec

Rada podarjam darila….rada jih tut sprejmem, ampak še raje jih dajem. Tisti izraz na obrazu obdarovanca,ko odpira, pričakovanje in potem njegovo zadovoljstvo, če sem z darilom res zadela, to je tisto.

Darila tud skrbno izbiram- vedno premišljujem kaj nekdo res rabi, kakšne hobije ima, kaj rad počne v življenju- potem, ko vse to premislim in dobim idejo, prebrskam vse trgovine;če tukaj omenim, da nisem lih ljubitelj nakupovanja, se bo slišal čudno, ampak kadar gre za darila, mi je tut brskanje po trgovina joy; potem ko odkrijem točno tako darilo pride na vrsto še zavijanje…no tuki je pa tako…če mi je oseba res full pri srcu, bom darilo vedno zavila sama in seveda ne bo tako lepo kot bi izgledalo, če bi nesla k cvetličarki, ampak se mi zdi pomembno da se res potrudim pri darilu.

Včasih pa darila tut ni treba kupt in takrat je najbolj super- ko lahko sama izdelam darilo. Čeprav nisem lih neki najbolj umetniški tip človeka, se dostikrat potrudim in naredim sama. Take preproste stvari, kot npr. napišem pesem, naredim kolaž s fotkami na kateri je obdarovanec in njegovi prijatelji, spečem piškotke in jih lično zavijem…

Zato komaj čakam december! Moj mesec-mesec obdarovanja!!!!!

Standard…na dan izpita pišem blog, ker se me še od prejšnjega šolskega leta drži ta vraževernost!

Torej, spet se je začelo…izpiti, učenje, knjige…jst pa še čist v počitniškem razpoloženju, popolnoma nepripravljena na to, ampak se mi zdi, da ko bom to prebrodla(prvi izpit) bom spet v tem študentskem moodu! Upam, vsaj!

Kratka objava, samo tolk da izpolnem svoje vraževerne dolžnosti in da ne bom pol za neopravljen izpit krivila blog(he he), ampak”tapravega” krivca- mene!

Ja, naslov pove vse! In to sem v zadnjih dveh tednih močno občutila. Tako v pozitivnem smislu kot negativnem. Pa da začnemo z negativnim smislom, da se bo ta zapis vsaj lepo končal.

Ljudje opravljamo. Mislim, da težko najdeš človeka, ki tega še nikoli ni počel in ni 6 mesečni dojenček. Tud jst opravljam. Trudim se, da tega ne počnem prevečkat in da ko že opravljam, govorim o resničnih zadevah in ne lažem in izkrivljam dejstev. Torej, da povem o osebi samo to kar se vidla, kar sem opazila ali kar mi je razložila(ne v zaupnosti, ker ne izdajam). Ok, do sem vse lepo in …no, ne čist prav, ampak…

Zadnjič enkrat grem po dolgem času ven z eno prijateljico in tko klepetava, se pogovarjava o starih časih in nato ona vpraša: “Ej, a je res da si ti bla s tem pa tem modelom? Ej, a je res, da si ti to pa to? ” Ok, te nedolžne ljubezenske izmišljotine me ne ganejo več- živim v manjšem kraju, kjer ljudje prepogosto domnevajo, da če greš z nekom na kavo, tud seksaš z njim.

Prizadelo me je to, ko mi je rekla, da ji je oseba, ki ji sicer zaupam, se z njo tedensko dobivam na kavi in se precej druživa, povedala, da precej redno uživam neko nelegalno substanco! Opa, tuki se pa vse ustavi. Jst sem namreč ena tistih oseb, ki celo v najbolj divjih najstniških letih nisem nikoli poskusila nobenih mamil in nobenih nelegalnih substanc, ker imam v družini(sicer ne čist bližnji) osebo, ki je zaradi tega zgubila vse!

To zame ni več opravljanje, to je laž in izdaja človeka in to je podlo in grdo! Sm tok jezna, da se mi še zdej kr kadi iz ušes in ima ta izdajalska oseba samo srečo, da nisem maščevalna oseba, ker mam jst tud kr divjo domišljijo. Pa se ne bom spuščala na njeno raven!

Dost o tem, grem k bolj prijetnim zadevam! Pred kratkim smo s prijatelji naredili dobro delo in pomagali družini v stiski. Rek “what goes aroundcomes around” se je zopet izkazal za resničnega. Včeraj, ko mi je počila guma na avtu, jst pa kot prava ženska nimam pojma kako se to uredi, je starejši prijazni gospod takoj ustavil in rekel, da me bo vodil skozi to zahtevno operacijo da bom znala za prihodnjič!

Pa smo spet pri novem reku-”Človeka moraš naučiti loviti ribe in ne dajati mu rib!”(something like that)