Naivna deklica sem…
Spet se mi je to zgodilo! Počasi mi gre to že zelo, zelo na živce. Namreč, moje neznanje ocenjevanja ljudi. Pa moja naivnost.
Sem eden tistih ljudi, ki se pri soljudjeh zelo potrudi poiskati pozitivne lastnosti in grem pri tem že v skrajnosti, in sicer na način da te lastnosti iščem v nedogled, jih izbrskam, vendar pa pri tem naletim na nekaj negativnih lastnosti in si pridobim nove rane in vlečem nove nože iz hrbta! In tega mam že počasi dost….Res, ta moja naivnost in nenehno opravičevanje drugih ljudi v stilu….pa sej ni tko mislil/a, pa sej ni hotel/a tega rect, narobe sem jo/ga razumela….me spravlja v obup. In potem včasih v zlobo….Ko se znesem na ljudi, ki niso nič krivi, le tega da so v moji družbi in da moja jeza leti nanje, na na izvor te jeze. Pa ne najdem recepta, da bi s tem početjem odnehala. In najhuje je, da se pri tem početju(torej iskanju pozitive v temi) zalotim, a si rečem: dej ji/mu čas, la la la…. Težko je spremeniti svoje lastnosti in navade! Vsakakršen recept bo prišel prov! ![]()



