vse to in se vec

Pri meni so jutra zelo dobro zapisana, pa čeprav zvečer ponavadi delujem bolje. Ampak jutra imajo nekaj kar obožujem…jutra imajo tako lenobnost, počasnost in rituale…moji večeri tega pač nimajo.  Jutra se začnejo tako, da najprej slišim kšn dober komad, ki me zbudi(obožujem to funkcijo na radiu, tko se mi ni več treba zbujat ob zvoku budilke na mobitelu), potem sledi 5 minutk pretegovanja, pa zajtrk s časopisom v roki, crkljanje z mojo kužiko in nato tuš in umivanje, potem pa se skok na internet, po novem tut kšn blog in nato se posvetim vsakodnevnim opravilom.

Vse to se odvija tako počasi, moji gibi so leni in mehki, točno tako kot bi po moje moralo biti življenje. Ta ritem hitrega življenja se me namreč še ni prijel. Seveda mi vsi govorijo, da ko bom doštudirala in se zaposlila, se bom morala navaditi na ta ritem….verjamem jim, zato pa sedaj toliko bolj uživam v tem mojem ritmu življenja… Ko bo potrebno se privajati na zame nov  ritem, pa vem, da bom jutra pogrešala.

Ok, dons je moj dan…moj rojstni dan namrec…zaenkrat sem se tako mlada, da so mi rojstni dnevi hudo vsec…pa ne samo zaradi daril, tortic in neomejene prijaznosti s strani moje druzine, ampak ker je to moj dan….jst si vsak 8. november vzamem kot moj posebni dan…z malo razvajanja, veliko sladkarij, posebnim kosilom in ta dan me cisto nc ne vrze iz tira….

tko bo tut danes…zjutraj sem se razvajala s posebno kopeljo, potem je padel prvi koscek torte(pa kaj ce ze ob pol osmih jem nezdravo), potem pride na vrsto kosilce v bliznji restavraciji, potem sicer studij(ne cist po lastni izbiri),  pijacka dve z ljudmi, ki jih imam neizmerno rada…ja to je moj dan:)

zdej pa kr grem…uzivat v tem posebnem dnevu, mojem, mojem…polnoc bo se prekmalu tu:)

Ja, pa jo mam res…Ko tkole mal gledam poročila, berem časopise in surfam po netu, ugotavljam, da ne samo da jo imam-srečo namreč, ampak jo imam v neizmernih količinah. Ne samo, da imam ljubečo družino, ki me vedno podpira, dobre prijatelje, ki me razumejo ali pa se vsaj trudijo, da bi me ter več kot le streho nad glavo. Poleg vsega tega imam tudi kanček tiste sreče, ki ni povezana z nobenimi materialnimi, duhovnimi stvarmi, ampak tista “nevidna” sreča. Govorim o tisti sreči, ko na primer stopaš po potkah in pravočasno opaziš pasji izdelek na tleh in ga prestopiš, ali pa kot se mi je zgodilo ravno zadnjič- čakam na zeleno luč na semaforju, da bom varno prestopila na drugo stran, se malce zamislim zraven in čeprav mi zelena že svet ne stopim takoj na cesto…še sreča, ker ravno v tem trenutku mimo piči audi, ki nima feelinga da je rdeča tut njemu namenjena in jo gladko prevozi…ker pa je bla sreča na moji strani, me ni blo na pokrovu tistga srebrnega audija…

Ja, sm prov ena srečna smrklja….in zdej se učim to srečo delit tud z drugimi, pa močno jo cenit in spoštovat…

Ok, to je moj prvi blog ever, tko da mi morte oprostiti vse- dolgočasnost, nezanimivost, nepoznavanje blogerskih “for”…

res ne vem zakaj točno sm se odločila, da se tudi jst lotim  tega. Mogoče zato, ker rada neki povem (govorim skoz, ja), mogoče zato ker rada pišem, ne vem… Zdej pa glavno vprasanje, ki se mi poraja? O čem sploh pisat? Mogoce o tem, da se pa men zdi Mick Jagger blazno seksi in da z mano ni nc narobe? Mogoče o tem, da ne maram nakupovanja pa sm še vseeno ženska? Mogoče o tem, da sem samska in uživam v tem, pa čeprav me nekatere vezane prijateljice gledajo s tistim “I’m sorry for u” lookom (priznam, sm se mal pod vplivom Bridget Jones od včeraj, ampak se mi to dejansko dogaja). Ok, kot ponavadi sm odbluzila kr nekam in namesto, da bi se tega bloga lotila kot  je treba, jst pa spet razpredam o vsem, a hkrati o ničemer.

Tko, bom raj nehala pa se zbrala, da bo moj drugi blog boljši in prevsem berljiv:).

P.s. oprostit mi morate tud to mesanico slenga in slovnicno pravilno napisanih besed, pa slovnicne napake…pismo, jst pa res velik zahtevam od vas:)

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!